2006
Hanoi ==> Halong bay ==> Sapa ==> Hue ==> Hoi An ==> Nha Trang ==> Muine ==> Ho Chi Minh City ==> My Tho ==> Can Tho ==> Chau Doc ==> Ho Chi Minh City
Prvo oglašanje iz Vietnama !
July 25, 2006
Nekako sva prespala na Dunaju na letaliscu (klopica), ker sva pac
tezka gorenjca. Sva zracunala da stane prenosisce na dunaju ravno tok
kot ce spijeva 12 pirov na letaliscu. Opa, za to se pa splaca
pomatrat. Potem sva sepricijazila z vsemi tistimi avijoni cez Abu
Dhabi in Tipei v Hanoi. Mislim da je trajalo vse skupaj 43 ur odkar
sva v soboto sla od doma….
Hanoi je pa kaoticno mesto, bolj od vseh do sedaj. Sami motoristi,
komaj kaksen avto. Vroce je strasno, tam 35 celzija, da je za crknit.
Vceraj sva bila zmatrana, ker sva prisla dopoldne in nalasc nisva sla
nic spat, ker se ti potem cel ritem zmesa. mal sva sla okrog jezera na
sprehod…Drugace si pa bolj malo vreden, ko gres cez cesto, je kar
ene 50 kandidatov naenkrat na motorju da te povozijo.
Aja a sem ze omenu da je tako vroce in soparno da moras vsake tolk
casa majco slect pa ozet svic. Vreme ja kar ok. Ni ne dezja ne hudega
sonca, upam da bo ostalo tako.
Dones sva sla na izlet v ‘parfume pagoda; cca 60 km iz hanoia. To je
bil prav en lep izlet za cel dan. Najprej z minibusom, potem pa na
colne. Zenska je veslala slabo uro, po eni taki mirni reki, med
rizevimi polji, okrog pa sami uni taspicasti hribi, porasceni do vrha.
Pagoda je pa pol na enem izmed takih hribov, v nekaksni kraski jami
prav v vrhu – zanimivo. Eno uro je blo za pes it do gor, med drevesi.
Zdej si nekak rihtava za naslednje dni trip v Sapo al pa v Halong bay.
Je tako da sam bolj tezko kupis karte za javne prevoze in bova mogla
kar vzet cel ‘aranzma’ za par dni.
Tretji dan v hanoju
July 26, 2006
Dones sva vstala ob 13h, ker sva bila vceraj dolgo pokonci. Se kar
dogaja zvecer. Cel dan sva mal po mestu lutala in iskala znamenitosti,
pa enega riksarja sva najela in to.
Komaj sva dobila karte za vodne lutke, za predstavo zvecer ob 8h, tko
de samo se povecerjava in greva v teater.
Jutri greva v hallong bay za 3 dni. Neki obljubljajo kayaking pa
fishing, pa te fore. pomoje bo ok. Pol greva pa za 5 dni v sapo na
sever, sva tud ze karte za vlak placala. Jih je tud tezko dobit, je
treba se par dni prej najavt.
Ha Long bay
July 29, 2006
Halong bay je zaliv na severu vietnama (tokinski zaliv). Tam je
nacionalni park, ki obsega cca 3000 otokov. Prakticno so to potopljene
gore, ki jim iz morja gledajo vrhovi.
V cetrtek sva sla med te otoke z eno tako veliko gusarsko ladjo.Za tri
dni sva placala 49 dolarjev, vkljucno s hrano, prevozi, spanjem,
skratka vse. Dost pocen, pa se hrana je bila odlicna. Peljali so nas v
pravo pravcato krasko jamo na enem otoku in razlozili za vsak kapnik
posebej kaj predstavlja (buda, zaba, zmaj, nideni )Prvo noc sva
prespala na ladji, in se kopala v mesecini sredi morja… ja ter
pazila da nisva nagazila na kaksno od ogromnih meduz (15 cm) Ponoci pa
sva gledala zvezde in poslusala sumenje morja ter eno ribisko ladjo s
strasno glasnim motorjem, ki je prav v nasem zalivu lovila ribe s
tavelkimi reflektorji. Baje da tam ribe najbolj prijemljejo, in se ne
splaca it h kaksnemu od ostalih 3000 otokov.
Drug daj je bil na sporedu kayaking med otoki, res zanimiva voznja, po
morju, pod vsemi unimi prelazi in po plitvinah. Una gumijasta vreca
(dry tube) za opremo se je res dobro odrezala za zascito fotkicain
ostalih stvari. Popoldne smo imeli treking po otoku Kat Ba. Sli smo
prav v sredisce otoka kamor se ni stopila cloveska noga. pohodili smo
eno kaco (res, ena americanka jo je nagazila ampak ni blo nic ne kaci
ne americanki). Potem smo prisli v oddaljeno vietnamsko vasico, resili
izgubljenega ameriskega vojaka iz zadnje vojne ter si z gpsom utirali
pot iz divjine.. Na koncu smo se med rizevimi polji in skozi mocvirje
s tezavo in z blatnimi cevlji prebili nazaj do avtobusa.
Vreme je bolj oblacno in dezevno. Pada pa neha pa spet pada. vcasih se
malo pokaze sonce. Vroce je pa itak stalno.
No, tolk za dones, cez dve uri greva pa na sever v mesto Sa Pa
Sa Pa
July 30, 2006
Vcerej naju je najina mlada hotelirka Lee peljala na zeleznisko
postajo in naju pospremila cist do kupeja. Tam je z najinih mest
spodila ene poredne fante, ki so si prisvojili najini postelji, tako
da so najo potem celo pot postrani gledali. Spala sva tko tko, se
dobro da sva imela tablete proti morski bolezni, ker je res ful
guncalo.
Zjutrej sva prisla v mesto Lao Cai. Tam naju ne na postaji ze cakal en
stric da naju je zategnil s kombijem do Sa Pe, ki je oddaljena 30 km.
To je eno lustno mestece v hribih, prav nekako na pobocju. Hotel imava
tak, da se sterase vidi super razgled na vse hribe okrog. no, bi se
vidlo, ce nebi bla skoz megla. Tukaj namrec decuje ze ves cas in to
prav iz kabla. Tako da sva bila dones bolj malo zunaj. Sva nabavla
deznike, pa dala gor pelerine pa sva bila se lihtko vsa mokra. Pa tud
ni vec tako toplo, nekaj srednjega je.
Jutri greva na treking v junglo tod okrog za tri dni. V glavnem hoja
cez hribe, neki slapovi, reke, plemena in te stvari. Upam da bo slo,
ker nimava nekih hudih gojzarjev, bolj superge. Mislim da bova mokra
vsak dan sproti kot cucka. Za zvecer bova pa sparala suhe cunje da
naju ne bo ponoci zeblo.
Mal tud ze driska trka na vrata, ampak jih se nisva odprla (vrat).
Upam da bo lineks naredu svoje, cene bova mogla zeldiarja poklicat na
pomoc.
Pa se to, lansko leto so se mi strgale moje tadolge potovalne hl
ace na desnem kolenu. Nekak mi jih je ena mama zasila v phnom penhu.
Dones, dones se mi je pa pa strgala se taleva hlacnica. Zdele mi siva
tlele pri sosedu en krojac noter eno lepo flikico, za pol dolarja,
pazi ga frajerja ni pocen.
Zlati prah na skornjih
August 03, 2006
V nedeljo je dezevalo cel dan in kar strah naju je bilo kako bova sla
za tri dni v junglo. Zvecer sva si se z voskom mazala hlace in cevlje,
da bi manj vpijale vode.
Zjutraj pa, ojoj kar zlivalo se je kot iz kabla. Vodic naju je ze
cakal in hitel govorit, da bo very long treking in very wet. Hitro sva
se skocila na trznico in si za 6 dolarjev nabavila vsak en par
tavisokih skornjev, ker kazalo je res slabo. Sli smo torej trije,
vodic in midva. Najprej naju je z enim starim ruskim terencem peljal
pol ure dalec do prve jungle. Nato pa ni preostalo drugega, pelerine
gor, klobuke in ven. Na sreco je to en tak prijazen tolpel dez. Po
hribu gor, po hribu dol, med rizevimi polji, cez potoke, deroce reke,
pod ovijalkami…. po slabih dveh urah, pa pridemo do tavelikega
hudournika iz gore. Nismo ga mogli preciti, ni bilo mostu, nic. Vodic
je moral spremeniti potek poti. No, pac nekje drugje smo nadaljevali
pot, do poznega popoldneva, po dezju. Sprva je bilo v skornjih in pod
pelerino prijetno suho vendar je kmalu dez pricurljal povsod.Skornji
so se sicer odlicno izkazali. Blato do gleznjev, deroca voda z gora
vsepovsod. Spustili smo se v dolino, v eno lepo kmecko vasico. Vodic
je po mobitelu odpovedal vecerjo tam, kamor smo bili prvotno namenjeni
Zvecer sva iz skornjev zlila vodo, ozela majice, ter pocakala vecerjo.
In to kaksna vecerja, pri druzini kjer smo bili. Jedi vseh vrst, vse
domaca proizvodnja, riz, svinjina, tofu, piscanec, govedina, gobe,
zelenjava. Vse na roke pridelano, in vse rste, se pase okrog hise.
Seveda obvezen aperitiv domacega rizevega zganja in zdravljica z
gospodarjem. Ko smo pojedli smo ga se zingali pozno v noc.
nekako nepokvarjeni so se, skoraj ni turistov in zelo so jih veseli.
Ta vas se je komaj odprla, pred pol leta so sele dobili taprvo blatno
cesto, pred tem je bilo do njih mogoce priti samo preko hribov, tako
kot smo prisli mi.
Zjutraj pa kot da bi odrezal. Sonce, sonce sonce !!! in to kaksno,
tisto visokogorsko, ki sije skoz tebe. temperatura je ze zjutraj
poskocila na 38 C. Cakal nas je naporen dan. Hoja gor in dol, med
junglo, drevesi, cez potoke, cez rizeva polja, vse do vecera. Kopanje
v rekah, pod slapovi…. Ozuljeni smo zvecer prespali in ponovili
zgodbo prejsnjega vecera, le da nas je gospodar se mocneje napil.
Zadni dan pa ojoj, zjutraj obuvanje tistih smrdljivih skornjev,
presvicane majice ni nogavice, na ozuljene noge. Potem pa po zgocem,
res zgocem soncu tri ure navkreber po pobocju brez sence. Se dobro, da
sva imela deznike ki sva jih uporabljala za senco. Gagali smo, se
najin vietnamec je bil na koncu z mocmi, vrocina strasna. Nekje na
sredini smo precili majcken nekam nenavadno lesketajoc potocek. Med
blatom in peskom ki ga prinasa z gore se skriva drobcen zlati prah,
pravo samorodno zlato. Nabasala sva si vse zepe…
Kar naenkrat pa tap, tap, tap, trrrrrrrr, zlepa se je ulilo kot iz
skafa, prava tropska nevihta. Najina socnika sta se v tenutku
spremenila v deznika. Komaj sem imel cas, da sem pospravil fotoaparat
v tisto sijajo nepremocljivo vreco, ki nama je ze vseskozi ‘resevala
zivljenje’. Dez je v hipu ohladil ozracje za vsaj 10 stopinj in nama
dal nove moci. z lahkoto sva prisla do vrha hriba, kljub potokom ki so
v hipu narasli in nama tekli v skornje. Potem so naju zategnili s
starim Moskvicem spet nazaj v Sa Po nekako tako izgleda cesta, kot bi
sel na Vrsic, (preden so neredili cesto)
zadovoljstvo in veselje da sva ‘prezivela’. Lep je tale severni konec
Vietnama. Rizeva polja, potocki z gora, zivali se pasejo, kmetje
orjejo polja z vodnimi bivoli, skratka idila. Nikjer nobenega stroja,
vse delajo na roko. Nikjer nobene polivinilaste vrecke. Izgleda da
naju je vodic peljal po manj obljudenih vaseh.
Vendar ze delajo ceste, postavljajo drogove za elektriko, postavljajo
majhne hidroelektrarne in se pripravljajo na mnozicni turizem. Kar zal
nama je ko to vidiva, ker sami se ne zavedajo kaj jih caka. Izgleda da
sva se ujela zadnji vlak za divjino.
Skornje sva podarila zenski iz plemena Hmong. Sicer so vedno
sramezljive in tihe vendar ni skrivala svojega veselja. V hipu je
spregovorila: ‘cenk ju, oe fur mi on fur muj huband’
Iz Sa Pe sva sla z avtobusom, na sreco dve uri prezgodaj do mesta Lao
Chahai, kjer je zelezniska postaja za Hanoi. Nekje na sredi poti se je
ocitno pred kratkem utrgal plaz in zasul 50 m ceste. Strasni zastoj,
tovornjaki na gorski cesti, nad prepadom, motoristi in pono turistov v
minibusih, ki se jim je mudilo na vlak. Vse zivcno. Seveda nebi bilo
zanimivo, ce nebi nas bus nasedel in ostal v blatu. Potem pa vsi ven,
porivat bus. Na sreco nas je potem nekdo s tovornjakom potegnil iz
blata. Avtobusar je drvel po cesti do postaje. Prisla sva zadnjih 5
min na vlak. Vlaki so en teden vnaprej razprodani, ce bi ga zamudila,
bi morala stvar postukati z avtobusi.
Zdaj sva ze v Hanoju. Malo se bova odpocila, jutri pa odrineva proti jugu.
Hue
August 04, 2006
Dolzen sem se pojasnilo glede cen. Za Ha Long bay sva odstela 48 usd,
za tri dni, za treking v Sa Pi pa 102 usd za 5 dni na enega. Sej se
slisi dost ampak to je all inclusive kot pri nas recejo. Trije obroki
/dan, prevozi od hotela in direkt nazaj, skratka cist nic vec ne rabis
doplacat, niti vstopnine. Hrana pa huda, da sam nebi mogel take
narocit….
Vceraj sva imela sportni dan v Hanoju. Hodila sva od ene do druge
turisticne zanimivosti (pagode, obzidje, jezera). Najina mala Lee iz
hostla naju je peljala na market, kjer je za naju izbarantala eno kilo
zelenega caja, prve kvalitete, za 5 usd.
Potem ko sva imela cist dost sprehodov po zgocem soncu sva pa najela
cyclo. To je un ‘majster’ ki te pelje na nekaksnem kolesu, ki ima
spredaj sedez za 1,5 osebe. No ja mogoce 2 vietnamki gresta noter,
midva sva se nekak se usedla, ampak ven so naju pa moglli odtrgat.
Samo je pa tale tastar majster z brado, ki mislis ga je ze zdavnaj
cajt povozu se kako uporaben in duhovit. Celo pot nama je nekaj
pripovedoval, uooo, cvsa, svaja muva, jest pa nazaj itak, pa ejga
tastar in sva se odlicno razumela. Nika je pa debelo gledala. Peljal
naju je tud gledat ene stvari za katere pojma nisva imela da
obstajajo, za 4 usd… Potem pa kar naenkrat, ko sem mislil ze da je
malo cez les, mi z roko pokaze in se zadere: ‘Israel, ratatata
Libanon’ in pokaze na izraelsko ambasado. Paziga tastarga, je na
tekocem, vse ve, jest sem ga skoraj podcenjeval in ga imel za
propalico z dolgo brado on pa porocila gleda na popTV.
Vceraj sva zapustila Hanoi in se z avtobusom ‘open tour’ odpeljala v
Hue. To je bus ki za ceno 25 usd vozi relacijo Hanoi Ho Chi Mihh in
gres lahko dol in gor vmes kakorkoli hoces. Pazi zdej, vlak iz Hanoja
do Hue pa stane 35 usd in niti ni spalnik. Kaj ces nardit ce si
gorenc, gres z busom. Ampak nekaj mora bit narobe. Na busu hitro
ugotovis da so frajerji prodali vec kart kot imajo sedezev. Nika se je
skor stepla z eno Vietnamko, da sva lahko sedela, cist res, sem jih
komej narazen spravu, de smo se pol celo pot postrani gledal. Se dobro
da je sla prej dol kot midva. So pol prinesli zlozljive stole da so
eni na ‘hodniku’ sedeli. Drugace pa tale bus siba da to ni res,
povprecna 42,9 km/h (hvala gps), ceprav non stop prehiteva in vozi po
sosednjem pasu. Se dobro da sva zaspala. Vozil je pa kajjest vem,
zvecer od 8h pa zjutraj do 12h, pa 2x ustavu….
Nekak sva zdej po enem tednu spet lahko dobila tazaresno sobo s klimo
(7 usd) in vso komoditeto. Sem bil ze kar malo sit teh ‘hard
slipperjev’, pa koncno sva lahko mal cune oprala, in prtljago
porovnala.
Popoldne pa sva si privoscila. Tale Hue je bolj umirjeno mesto,
manjse, tako da sva vzela motor, tuno za kosilo, zvecer pa se en ajmar
pira in skampe, to je ze tisto, ko si cist sit ampak ker je tako
poceni pac se nekaj narocis. In sva dala za skampe in galono pira 2
usd. A je to pocen ?
Jutri greva na izlet z ladjo po ‘Parfume river’ on enega do drugega
templja in vse kar pase zraven. Cel dan s kosilom, za 8 usd. Potem pa
se izlet v DMZ (demilitarised zone). Agent orange in te zadeve.
Sivilja in skarjice
August 07, 2006
Vceraj zvecer sem napisal tak krasen in dolg mail, ampak se mi je
nazalost podrl raculalnik in sem potem zgubu vso voljo da bi sploh se
kej pisal. No nekako bom probal na hitro ponoviti.
V soboto sva v mest hue obiskala vse une grobnice templje pagode in te
stvari tam okrog. bila sva zelo zmatrana ker je se kar blazno vroce.
Zdej sva pac ze nekaj juzno in ne dezuje vec toliko, temperature so pa
iste.
V nedeljo sva sla s turisticnim busom na izlet v demilitarizirano
cono. To je pas sirok 10 km na meji med severnim in juznim Vietnamom.
Tam so americani odvrgli enormne kolicine herbicida ‘agent orange’ da
so unicili vso junglo. Tako so lahko iz zraka opazovali dogajanje na
tleh. Sedaj so posledice katastrofalne. Se kar nic ne rase. Vpliv na
ljudi je strasen. Ogromno degeneriarnih otrok, brez nog, rok, skratka
izrodki. Isto zivali, vse je neuzitno in se izpira v reke naprej.
Sla sva tudi v rove, ki so jih izkopali tam domacini, da so se
skrivali pred bombnimi napadi, podobno je kot v turciji… Pokrajina
je pa polna kraterjev od bomb.
To je paravzaprav vse kar se vidi se od vojne. Kar je bilo ostankov so
ze pred desetletji pobrali domacini in prodali za staro zelezo. V
muzeju imajo se nekaj helikopterjev in tankov. Un dvorotorni
helikopter je res prava krava….
Sedaj sva ze v Mestu Hoi an. To je krasno obmorsko mesto, nekje na
sredini vietnama. Prisla sva z busom zjutraj. Ma tej busi so grozni.
Najprej po mestu vsaj eno uro pobira ljudi, v glavnem domacine pa tudi
turiste. Potem se pa venomer vstavlja, tako da voznja traja 2x vec. Pa
tud busi so stare gajbe za na odpad.
Sicer je pa samo mesto cukercek. Vse je majhno. Vzela sva motor, sla
na plazo (bi rekel vsaj 5 km dolga) se kopala in to. Hrana je super,
vse morske zadeve.
Sicer se pa mesto ponoci popolnoma spremeni. Namesto da bi ljudje sli
spat, pa se prizgejo luci in vsi gredo na delo. Nekako tako kot
pekarna Mismas, samo drugace. Slisi se samo trrrrr, hrsk in trrrr. To
je mesto tisocih sivilj. Zvecer narocis obleko, ki ti jo sesijejo do
jutra, za majhne denarje. Tudi midva se nisva mogla upreti in sva
narocila vsak po tri montle, vecerne obleke, srajc cel kup, robce,
svilene gate. Bova vidla kaj bo ratalo.
Danes je zvecer nek praznik, festival, tako da je prav noro. Zdajle
bova sla. Upam da se ga najine sivilje ne bodo prevec nacukale.
Sicer nama pa strasno primanjkuje casa. En mesec je za Vietnam kar
premalo. Vse je treba na hitro. Jutri bova v mestu malo postopala, sva
se odpovedala veliki znamenitosti. To je predel My Son, kjer so
anticni templji, ki jih primerjajo z angkorjem. Ampak po slikah sodec,
ki sva jih videla v turisticnih agencija, naju pac ne more nobena
stvar vec prepricati. Ko si videl Angkor je vse ostalo…navadno.
Moreva nekako iztisniti cas se za tri dni mekong delte, in nekaj za
potapljanje ter kopanje, Upam da bo cas za Mamo Hanh in kaj
polezavanja, pa kak dan v Ho chi minhu.
Morava naprej
August 08, 2006
Kar zal nama je ko morava zapustiti to prekrasno mesto Hoi An. Pa spet
na tisto mucno nocno voznjo.
Plaze so tukaj res nore. Danes sva odkrila se eno, skoraj neobljudeno.
Nebo je bilo brez oblacka, vroce, odlicno za polezavanje in kopanje.
Sivilje so naredile krasne obleke po meri, da sva taka kot iz
skatljice. Prej kot v 24 urah !! Tud usnjene sandale so nama naredil
po meri, haloo, so vzeli mero za levo in desno nogo posebej. Zdej
imava ze problem kako to vse s sabo tovorit. Se dobro da nisem vzel
dva plasca kot sem sprva mislil 🙂 Ampak nekako bo ze.
Resnica o Mama Hanh
August 09, 2006
Sva va Natrangu. To je zelo turisticno mondeno mesto, tako kot Španija
al pa Grcija. Sla sva na tale zloglasni izlet po bliznjih otokih z
ladjico. Izlet je kar fajn. Kopanje snorkljanje, ziva muzika na ladji.
Potem pa pogostitev v vodi s pijaco po zelji.
Jutri greva na tazaresno potapljanje. Potem pa naprej v Muine.
Svet na dlani
August 11, 2006
Hrana:
V splosnem zelo dobra. Tudi ne povzroca nobenih prebavnih tezav, kljub
temu da jeva cisto vse, vkljucno z napitki z ledom iz ulice,
pripravljene solate, in ze olupljeno narezano sadje. To namrec
ponavadi vsi ‘tapravi popotniki’ odsvetujejo.
Sicer pa pojeva precej morske hrane. To so skampi raki, lignji in
ribe. Najraje na zaru, tudi tuna je. Sicer pa za ribe edino za tuno
znajo povedat, ostalo je vse samo ‘Vietnam fish’. Pa piscanec, svina,
krava, solate, raznovrstno sadje. Je pa priprava hrana zelo raznolika,
nikoli ne ves kaj te caka. Precej je tudi restavracij, v katerih moras
sam delat. Zadnjic naprimer sva prisla nekam, kjer so imeli velik vrt
z mizami in vse je bilo zakajeno od dima z zara. Ko sva narocila pa
sva dobila na mizo tamal rostilj in surovo ribo in rake. Pa seveda
tavelko pinceto za obracat hrano. Prav tapravi ‘slow food’, sva potem
se kar nekaj narocila ker je bilo tako fino pect, kljub temu da sva
bila ze sita.
Kaj ces vec kot tolk takoalitako ne mores pojest.
Prevozi:
Ja prevozi so pa slabi, no bolj pocasni. Vlak je najbrz se tanajbols,
ce vzames spalnik zvecer in se zjutraj zbudis v naslednjem mestu. Je
pa vlak ene 3x drazji kot bus, pa se bolj neroden. Bus je pa pocasen,
40 km/h, ampak 25 usd za od severa do juga vietnama, pa se pobere te
pred hotelom in tudi odlozi v centru mesta. Sicer pa vzameva motor za
po mestu, za 4 usd na dan, pa bencin za 1 usd. Vozna po telih mestih z
motorjem je pa tud nekaj posebnega. Imajo malo drugacna pravila kot
pri nas, nic pravilo desnega, pravilo srecanja. Ampak bolj pravilo
vecjega, hitrejsega in pa vsi vozijo po bliznjici. So pa po
stevilcnosti dalec na prvem mestu motoristi, teh je 105 milijonov,
potem je nekj avtobusov in tovornjakov, kolesarji, cycloji, in seveda
pesci sredi ceste. Najprej ko najames motor te je strah, vendar ko se
navadis vidis, da si si pravzaprav tako zelel voziti ze celo
zivljenje.
Hise:
Ja tukaj se pa vidi da so francozi v svojih 100+ letih kolonjevanja
tukaj pustili velik pecat. Vse hise ki jih imajo danes so v francoskem
stilu. So pa zaradi dragih parcel zelo ozke in visoke, cca 4-5 mtrov
in cca 5 nadstropne. Prav smesne so, pri nas bi rekli da se bodo
podrle se preden bodo narejene. So z bakoni, podpornimi stebri in
oboki. Najbrz zato ker svoje arhiterekture za hise se pred 100 leti
sploh niso imeli razvite in so to pac prevezeli, ker so prej ziveli v
bambusovhh kocah. Razen seveda templji in pagode te pa imajo svoje.
Veliko je krscanskih cerkev, posebej na jugu.
Sicer sva pa ze v Ho chi minhu, na jugu. To je veliko mesto in kar
moderno. Sva nastanjena na taki ulici, ko se ti zdi da imas cel svet
na dlani. Ni de ni, trgovine, lokali, restavracije, suvenirsi,
diskoteke, mcdonalds, internet skratka vse…
Ko sva sla iz Nha Tranga sva se ustavila v mestu Muine (plaze). Ampak
sva ostala tam samo cez noc, ker je bil strasen veter in veliki
valovi.
Jutri greva za tri dni na delto Mekonga, do meje s Cambodio.
Operacija delta
August 15, 2006
Vceraj sva prisla z tridnevnega izleta po delti Mekonga.
Prvi dan sva si v mestu My Tho ogledala, otoke, na katerih imajo
plantaze kokosovih orehov. Potem pa vse kar iz njih izdelujejo.
Slascice, moka, mleko… iz lupine nakit, skodelice, iz drevesa pa vse
zivo, pohistvo, kuhovnice kar hoces. To je en tak trd zilav les, zelo
kakovosten. Rjav s crnimi crtami, tak zelo pisan.
Drug dan sva pogledala vodno trznico, z manjsega colna, na enem rokavu
Mekonga. V glavnem prodajajo sadje in zelenjavo, na colnih, recni tok
je pa kar mocen, da se morajo sidrat, drugace jih takoj odnese.
Tretji dan sva sla v eno plavajoco vas, v mestu Chao Doc. To je na
meji s Cambodio, od koder Mekong pravzaprav pritece v Vietnam.
Nekak splosen opis bi bil takle: nasadi vseh sort kultur in riza (na
severu imajo eno zetev na leto, tukaj imajo tri ), colni in velike
ladje, vodne trznice, plavajoce vasi,
Ceste so izredno slabe ker se vse poseda. Se pozna da je celo podrocje
pravzaprav na blatu, nikjer ni nic skal in peska. Za betoniranje
uporabljajo nekaksen pesek, ki ga strgajo z recnega dna, potem pa
perejo. Vozijo ga na ogromnih ladjah, ki so tako natovorjene, da se
skoraj potopijo. Celo palubo in premec imajo pod vodo, ven gleda samo
pregrada ki drzi pesek (cca 15 – 20 cm nad gladino) in kapitanov
klobuk ter njegova cigareta. Na koncu naredijo nekaj kar bi moral biti
beton, tako da potem ko kaj zabetonirajo takoj vse razpada.
Sicer pa tukaj tako ali tako hise zidajo cisto po svoje. Ko delajo
betonsko konstrukcijo, vse zalijejo napol potem pa cez nekj casa
dostukajo. Vsi podporniki, ki jih vidis se neofrajhane so namesto iz
enega kosa betona iz 10 kosov, samo zelezo jih drzi skupaj. Danes so
pod najinim oknom celo noc mesali beton, ter odvazali en material. Sem
mislil da zato ker je ponoci bolj hladno, ampak so delali potem tudi
zjutraj in cez dan, skratka 24 ur.
Je pa na jugu trenutno bolj hladno, za razliko od severa. Prav za
dolge hlace je. Tako malo cez 30 stopinj je podnevi in ponoci, pa
vedno malo dezuje, vmes pa sije sonce.
Sedaj sva v Ho Chi Minh citiyu in cakava na svoj konec !
Prepad med svetovi
August 18, 2006
Danes dopoldne sva se peljala se z zadnim avijonom iz Dunaja na Brnik.
Vsega skupaj 10 potnikov, med njimi tudi mlada druzina z cca 2 leti
starin sinom. Tamalemu ocitno nekaj ni bilo prav in je ze na letaliscu
v cakalnici ‘nazgal’ svoj ueee tako, da se je tresel cel Dunaj. V
ustih cokolada, na riti pamperske, v vsaki roki po dva medveda. Mami
in oci pa z ruzakom opreme zanjega in sta ga mirila ter cohljala.
Hvala vsem ki ste spremljali napete zgodbe iz vietnama.