25 jul – 9. avg 2020
Daljnega leta 1988, ko sem bil star 12 let, smo šli s starši na Lastovo. Takrat smo imeli Zastavo 101, na prikolici pa črn vojaški čoln Beograd sport in Tomos 4. Trajekt iz Splita je bil tako drag da smo se že skoraj obrnili. Kampirali smo v majhnem kempu, v šotoru, brez vse komoditete in prečolnarili ves otok. Vedeli smo, da je na otoku vojska, vendar se nismo zavedali razsežnosti. Spoprijateljili smo se z domačini in z njimi lovili ribe. Naslednje leto smo spet prišli, takrat smo se vrnili čez Pelješac in Korčulo. Ves čas sem se želel vrniti na otok moje mladosti, ki se mi je za vedno vtisnil v spomin, vendar ni bilo nikoli te prilike.
Po 32 letih smo šli. Iz Splita, na isti prikolici kot takrat, smo pripeljali čoln. Trajekt je še vedno drag, da bi najraje obrnil. Kemp je še vedno osnoven in šotor smo imeli še manjši kot takrat. Prečolnarili smo ves otok, ga prekolesarili in prepešačili. Obiskali smo prijatelje, lovili ribe in se imeli čudovito, vsaj tako kot leta 88 in 89.
