2008
New Delhi –> Amritsar –> Khajuraho –> Varanasi –> Agra –> Jodhpur –> Jaisalmer –> Bikaner –> Jaipur –> Pushkar
23.10.2008
Ja tkole je,Dones sem od petkovega odhoda prvic zamenjal gate, pa ne zato ker bi bilo treba ampak zato ker je to za danes preracunano po sporedu – tolk jih imam pac s sabo… Sicer pa sva se po naporni voznji nekako prebila do Delhija. Je kar konfuzno mesto se sploh ker te vsak hoce mal nategnit. Sva vzela 3 riksarje pa vsak naju je pripeljal tja kamor nisva hotla… Potem sva pa pes najdla hostel, haha. Malo sva hodila po delhiju lih tolk da sva vidla tista ‘indian gates’ (neke stare gate… nic posebnega) in tiste parke okrog.Potem pa sva sla na vlak brez problemov sva najdla vse tudi vlak je bil rezerviran tako kot je treba, z imenom na vagonu. Skratka vlaki prek neta delujejo 100 %. Peljala sva ze z nocnim v Amritsar.
Amritsar: Je mesto na meji sPakistanom, znano po ‘golden tempel’ oz zlati tempel. Najlepsi je ponoci. Vsi molijo in se kopajo v svetem jezeru, sredi katerega je tempel. Jejo sveto hrano, ki jo dobijo zastonj v templu – nekaksen cokolesnik zmesan s koruzo, zanimivo, dober je…
Potem sva sla na Pakistansko mejo, pogledat ceremonijo menjave straze, grozno. Imajo postavljene tribune, za vsaj 3000 ljudi in vse je bilo polno, sami indijici. Straza se menja 2x na dan, pridejo gledat in porem v hindiju vzklikajo nekaj takega kot indije ne damo, indija najmocnejsa in te stvari. Zraven jih pa eden spodbuja po zvocnikih, pravi spektakel, te je kar mal strah, polno vojske…
Potem sva sla z vlakom nazaj v delhi in takoj na avijon za Khajuraho. Ampak ko sva pristala naju je na avijonu pozdravila prijazna stevardesa ‘velcome to varanasi’ ja pa kaj se. Res se je pa ganga vidla iz avijona. Iz avijona so sli vsi potniki cca 100, midva pa sva pocakala. No potem je airbus 320 se 1x vzletel in nas vseh 5 potnikov zategnu iz letalisca v varanasiju v Khajuraho, kamor sva bila sicer namenjena, tko pac to je v idiji.
Khajuraho je mesto med delhijem in varanasijem dd. To so tisti kamasutra templi, tako da sva danes jih ze nekaj pogledala. Jutri bova kar bajke rentala in sla mal okrog.
Hrana pa je dobra meni se ne zdi nic prevec pekoca. Res pa je da ni veliko mesa, tko da jest sem dones podrl svoj rekord. Cel dan nisem nic jedel razen enih mandeljnev iz ruzaka, za vecerjo pa celo skledo pecene pikantne karfjole, njamy. Tudi ljudi ni toliko kolikor so strasili, promet je pac azijski, umazanija je pa tud normalna. Nekaj vec je revezev ja, to pa res. Bomo vidli kaj bo v varanasiju (pomoje tud ne bo panike itak sva bla ze dones tam)
Ampak zenske so pa lepe, to pa res, seveda ne vse, tamlade, s tistimi oblekami, rdece, rumene, oranzne, zelene, res hudo pa nihov nakit, vse se sveti…. pri nas pa same koke v kavbojkah, kaksna zalost. Probam mal portretirat ampak moram pol laufat de me njen desc ne ulovi…
Tukaj v Khajurahu imava krasen hotel, razkosen, spredaj vrt, ful mirno mesto, vse na izi, super ker bova 3 noci tukaj. Aja se to, kake strasne vrocine ni, ravno prav za takratke.
24.10.2008
Zadnjic se mi ni dalo kej dosti napisat od sikovskega templa v Amritsarju. No sej dones se mi nic kej vec ne da ampak, lahko pa recem da je ‘the golden temple of Amritsar’ cist hud podnevi, vse v belem marmorju in zalatu. Vendar ponoci pa je pravljicen. Vse okrog na obrezju jezera gorijo svece, ljudje sedijo na obrezju, ves tempelj je v majhnih luckah, skratka carobno, in misticno. Vsako jutro ob 2h prinesejo sikovski sveceniki prastaro sveto knjigo iz sosednje stavbe ter jo po mosticku s pravim pol urnim ceremonialom nesejo v tempelj. Zgodba se ponovi v obratni smeri, ob desetih zvecer. To je enga vpitja, ommmm, pa kaj jest vem kaj se vse,vsi norijo za nosaci knjige se mecejopo tleh in se poskusajo dotaknit knjige.
Sicer pa je ta vera nekaksna mesanica islama in hinduizma, tako da malo po tleh zalegajo, malo pa se s sklenjenimi rokami dotikajo cela… Vsi so vegiji in ne pijejo alkota in ne kadijo sploh… ce verjames.
Trenutno sva v razvratnem (vsaj nekoc) Khajurahu. Vsi prodajajo kamasutre, pa ene take kipce ki, ce jih prav zasukas…. pokazejo kaj znajo. Templi so stari cca 1000 let, zakaj so na njih eroticne podobe ne ve nihce natanko, vse sorte razlage prodajajo… Sicer pa je templjev precej, eni, najlepsi soograjeni – vstopnina. Tako 100 metrov od najinega krasnega hotele. V ostale pa sva s e peljala s kolesom, cez bliznja polja in ‘lepe-pokakane’ vasi. Malo sva gledala templje malo sva pa talala kulije, zajfe, bonbone in te stvari. Danes sva pa imela cel jeep zase (+3 vodice) in sva sla v bliznji nacionalni park med kace, tigre, antilpope, krokodile in res veliiiko opic. Sva mislila da ne bova nobene zivali videla, pa glej ga zlomka, prav mrgolijo po grmovju, drevju in stepah, res fin safari izlet.Fotoaparat in objektive pucam in piham vsaj 1x na dan, senzor sem cistil ze 2x,ja res je veliko prahu.Jutri greva na avijon in zdej pa prav zares v Benares = Varanasi. Dobro da sem nabavil karte za avijon, eni Irci so rekli da so se vozili do sem iz varanasija 14 ur z odprtim jeepom, mislim halooo.
27.10.2008
Ram nam satya he, Ram nam satya he vpijejo nosaci ko nesejo truplo na sezigalnco na najvecji ghat v Varanasiju. Po tisti dolgi ozki ulicici se jim vsi spostljivo umikajo. Gost zrak okrog svete reke gange pri ‘burning ghats’ je prepojen z vonjem disecih palicic kravjih in cloveskih izlockov ter vonjem po pecenem mesu…. Zazigalnici ob reki sta dve, stara privatna v lasti maharadje na drva in nova elektricna ki je vladna. V Varanasi pridejo ljudje iz cele indije kremirati svojce, njihov pepel vzamejo, nekaj pa stresejo v reko. Obred traja 3 ure da zgori truplo, na grmadi. Drva za sezig so zlozena po vsem obrezju. Kresovi gorijo 24 ur na dan, nastejes jih po vec 10 na nekaj desetih metrih obrezhja. Kremiranje stane 3000 rupij, nasih 45eu. Kar velik denar za indijce in dober zasluzek za maharadjo.
Sveti mozje, saduji v svojih oranznih in zlatih cunjah, pobarvani na belo po vsem telesu in dogimi lasmi se nastavljajo fotografom za kako rupijo. Ne vem ali so tako pisani zaradi turistov in ne vem kdo je bolj nor, turisti ali oni. Ves cas kadijo ganjo… Sicer vsi saduji stanujejo v veliki hisi ob gangi, ki jim jo je ze pred casom podaril bogat maharadja.
Nastanjena sva v enem izmed najvisjih hotelov, ki ima na strehi v 7 nadstropju terasno restavracijo, prav nad najvecjo zazigalnico trupel. Zjutraj gledava kako se prebuja mesto, kako se dviga dim iz garmad.
Popoldne pri vecerji s terase opazujeva nestete pisane papirnate zmaje ki plapolajo v vetru, ki jih spuscajo otroci s streh svojih domov. Nestete opice skacejo iz strehe na streho, hise na hiso, preizkujejo, pokradejo in pojedo vse kar jim pride na pot. Redni gosti so na nasi terasi, vceraj mi je ena z mize ukradla paradajz, nekaj minut kasneje pa polila pepsi in ga pricela lizati po mizi.
Prisla sva s taksijem v to kaoticno mesto, kjer je toliko ljudi, da ne ves kam bi stopil. Pes sva se prebila skozi ozke smeti polne ulice v neznano smer in po sreci prisla do hotela. Vsi na ulici lazejo, vsak bi te rad nategnil, izvlekel denar, peljal v svojo trgovino, ponudil drug hotel, drug prevoz, res ti ni dolgcas. Ce bo mogli bi ti v hipu vse pobrali, slekli do nagega, ter se oblekli v tvojo belo kozo. Nato bi se ti smejali. Ja res zanimivo je zivljenje v Idiji, vsak je sam na ulici.
Gledam s strehe hotela mesto in sveto reko kako pocasi odnasa grehe, ki so si jih sprali hindujci s kopanjem. Midva pa nisva tako pogumna da bi namocila vanjo zgolj prst. Ocitno bova prinesla svoje grehe nazaj v Slovenijo.
29.10.2008
Naj se jezik posusi tistemu ki me je nabasal, da je v Indiji zanic hrana !Hrana je odlicna, ne seveda res vse ampak v glavnem je zelo dobra, je pa res pekoca. Ravnokar sva jedla thali, to je kroznik, na katerem so majhne skodelice z razlicno hrano oz omako. Ene rumene s curijem, leco, sojo, tudi meso ce narocis. Tudi sveta krava je lahko notri ali pa svet piscanec… Zraven pa riz ali pa roti = tanek kruh cca 15 cm v premeru. Sva dobesedno polizala vso hrano, res je dobra. Tud pir se cist lepo dobi, mrzel tako kot je treba in tudi ni pretirano drag. Vceraj je na vlaku ponujal en majster ‘panirka pokora’ in se je drl po vlaku. Ko pa sem ga vprasal ‘wat do you have’ mi je pa samo zacudeno reku ces, ja panirka pokora, dddd. No, tko de tista panirka je nekaksen ocvrt tofu, tud zelo okusno. Sicer so pa v glavnem vse restavracije na vrhu streh, da potem krasno dol gledas mesto, super. Kelnarji so pa tako tupi, da ne recem. Se tudi ne zapomni kaj si narocil, mu moras napisat na listek, potem ga pa zmecka in vrze s strehe v pritlicje – v kuhinjo…. haha.
Happy Divali happy Divali je odmevalo ze cel teden. Vsi otroci ki sva jih srecavala so bili od barve od nog do glave, rumeni in modri. Fora je v tem da je bil vceraj veliki praznik po celi indiji, Divali. Vsi so na novo barvali svoje hise, da bo za Divalija lepo. To je praznik, srece veselja, in denarja. Praznuje se ga pa tako kot pri nas novo leto. Rakete in petarde po celem mestu, non stop celo noc, res vsake 5 sekund, pa lucke pisane povsod. Vceraj sva s strehe hotela opazovala zur pri sosedu nekaksen nori disco na verandi z glasno muziko, zraven pa nesteto raket, kot pri nas novo leto, le da sva bila v kratkih rokavih :-).
Vceraj sva zapustila kaoticni Varanbasi. nekako z isto tezko kot sva vanj prisla, res noro mesto. Rihsar naju je peljal na zeleznisko postajo, po glavni cesti, ki je taka, da skoraj ni vec cesta. Rikso sva pa tud najela, pomoje da prav tanajslabso v celem Varanasiju. Potem je pa kar naenkrat se pred nama pojavila kolona jeznih tovornjakarjev, ki je zaprla cesto. Ampak najin dober sofer se ni ustasu in naju je cez polje pripeljal na cilj, res nora voznja, ces ves un drek in lukknje, se dobro da sva imela maske za cez dihala, ker prah je pa tukaj strasen. Da ne govorim o vlaku, ki naju je cjazil do Agre celih 14 ur, za znort, ful zamude da me je skrbelo kako bova prisla do hotela, ampak je potem slo vse kot po maslu… mislim taksista je blo treba mal podmazat pa naju je zategnu do hotela tako tik tak.
Zjutraj sva si ogledala Agra fort, rdeco trdnjavo, ki jo je prerihtal isti majster kot je dal zgradit Taj Mahal. Res velika trdnjava, vsa rdeca znortaj pa bel marmor. V tej trdnjavi je bil ta majstr (Shah Jahan) zaprt potem svojih zadnjih 8 let zivljenja, ker je zapravu ves takratni drzavni proracun za Taj Mahal.
No, Taj Mahal, je pa potem res tisto ‘ultimate’ dozivetje, res stavba da te kap. Smo ze marsikaj vidli, ampak to ti pa res vzame sapo !! Zdaj vem zakaj sva na vlaku trpela tistih 14 ur !!
Taj Mahal je pravzaprav mavzolej, ki ga je dal zgraditi tale Jahan za svojo zeno, potem, ko mu je umrla po porodu. To je stavba ki danes v svetovnem merilu metaforicno pomeni vrhunec ljubezni moskega do zenske. Je nekaksna prispodoba za poklon materialne dobrine iz ljubezni. Zgrajen je bil leta 1653 in je stal celih 41mio rupij -velik denar. Jahan je potem ko je ze dodobra izmolzel proracun zelel zgtraditi se enega iz crnega marmorja, vizavi temu, vendar mu je njegov sin to grobo preprecil, tako da ga je zaprl, v Agra fort….
No da povem, iz najinega hotela, se cist ok vidi tale Taj Mahal, tako da ni panike. Sicer sva se pa odpravila v veliki Taj popoldne, ker dopoldne je zrak tako zaprasen da se ne vidi 50 metrov. Ampak popoldne je pa vrsta vrsta vrsta, kak kilometer, jaj ja res prav res. No pa sva se postavila v vrsto cisto zadaj, in si rezervirala za to 2 uri. Vendar ker sva kot turista dovolj markantna naju je prisel iskat prijazen domorodec in nama ponudil ‘stranska vrata’. Ja tako to gre v skorumpirani Indiji. Vstopnina je 750 rupij (kar je zelo drago za te razmere), midva pa sva potem za se dodatnih 200 rupin na osebo sledila tisti magicni osebi med vsemi cakajocimi, ki so se seveda pritozevali nad nasim urivanjem, vendar, pazniki so lepo samo mahali, ces kar naprej kar naprej. Ja tko to je ce imas denar, sva bila noti v prej kot 10 minutah, preko vseh kontrol…Vcasih je treba tud mal pogolfat….
1.11.2008
Ja tkole je,zapustila sva drzavo Utar Pradesh in sva sedaj v srcu Rajasthana. To je kar sprememba, nekako je bolj urejeno, bolj podobno aziji. Je pa nekoliko bolj muslimanski tale Jodhpur. Hoteli so zelo lepi, vse je spucano, postrezba je krasna, zelo prijazni ljudje.Jodhpur ali modro mesto kot mu pravijo, je polno modro pobarvanih hisic. Nad mestom pa kraljuje ogromna trdnjava. Danes sva bila v tej trdnjavi in je res velicastna. Me je prav presenetilo, imajo za turiste tiste avdio guide aparate, da hodis z nim okrog in poslusas…
Ma kar ne da se mi vec pisat, pa greva raj na en thali zdele….
9.11.2008
Ja iz jodhpura sva sla v jaisalmer in na kamelji safari za tri dni in dve noci. Zanimiva izkusnja tole jahanje tri dni, spoh za rit. Kaj naj recem, spanje na pesku v puscavi pod milim nebom, zjutraj pa krasen mraz… Zvezde celo noc, hrana pomesana s peskom. Zanimivo, vsa posoda se pomiva s peskom, niti kapljice vode. Ampak po treh dneh imas pa dost, tezko bi zdrzal vec…
Sicer pa puscava v Rajastanu ni sahara s sipinami, no ja tudi jih je nekaj, v glavnem pa je kamenje, in ogroomni kaktusi, ob katere te kamela rada podrgne, ce jo ne usmerjas prav. Na sreco je pofrzenkala samo nekaj taneumnih americanov, hehe kako tipicno, ne vem zakaj. Sicer smo zjutraj jahali 3-4 ure in iskali vsaj kako majhno drevo v puscavi, potem smo od 11h do 3h popoldne lezali pod tem drevesom in jedli hrano+pesek. Nato smo zvecer spet 3-4 ure jahali. Ja fino je bilo !
Po Jaisalmerju, ki je pravo puscavsko mesto, sva sla v Bikaner. To je po mojem mneju najbolj onesnazeno mesto, sicer prijazno, vendar zrak obupen. Kar najraje sploh nebi vdihnil. Tudi na strehi hotela v 5em nadstropju je obupno. Sicer pa lepo mesto, tudi sredi puscave. Tukaj v blizini je tisti znani tempelj Karni Mata, v katerem hranijo podgane. Po legendi so svete podgane reinkarnacija mrtvih prerokovalcev, ki jih je obudila Karni Mata, ker ji Durga ni zelelea obuditi od mrtvih nekega prerokovalca… nekako tako naj bi bilo… Menda imas sreco celo zivljenje ce vidis belo podgano, ki je res v templju le ena, no jest sem nanjo stopil, upam da to tud vela… samo zdej ni vec bela ampak rdeca. Danes sva sla v eno mesto zraven tegale Bikanerja, kjer imajo sadhuji svoj zur in to raveno ta teden – samo 1x na leto. Res veliko sadujev, cca 100 vsi s tadogimi strenastimi lasmi, vendar tudi saduji niso vec tisto kar so bili. Nosijo ure, imajo telefone, haha prav res, tudi indija ni vec kar je vcasih bila.
Danes greva na nocni vlak v Jaipur, upam da bova dobila hotel, ker nimava nic rezervirano in je baje vse polno, no ja bo ze nekako.
Se to mimogrede, niti enega oblacka se nisva videla od kar sva v indiji, vsak dan je jasno – sajba skoz in vrocina. Baje da Bikaner ni videl dezja ze 4 leta, uf pece. Se enkrat povem, vsem presrancem, hrana je zelo dobra in okusna, res da brez mesa vecinona, res pekoca, vendar krasna in poceni, brez driske !
17.11.2008
‘Do you have a reservation sir ?’ me je na postaji v Jaipurju, ob 4h zjutraj zivcno spraseval riksar. Ja res, Jaipur je prestolnica Rajastana in precej turisticno mesto, tezko sva dobila hotel ob tej uri… Sicer pa se pozna da je mesto lepse, bolj asfaltirano, manj prahu, rikse, avtomobili so novejsi.
Po kratkem spancu pa skok v mesto, Hawa Mahal – palaca vetrov, tista krasna stavba iz Jaipurja, ki jo hodi gledat cel svet. No, mene je pustila na cedilu, ko sem jo zagledal sem mislil, da sem se zmotil, da me riksar ni pripeljal prav, da gps laze, da je se nekje druga prava lepsa Hawa Mahal. Ampak ne, je rekla Nika, sprijazni se, to je to. No moram priznati da na razglednicah izgleda precej bolj prepricljico, tudi na mojih fotkah je velicastna… Jaipur skriva tudi eno od cudes, to je Jantar Mantar (v prevodu instrument, kalkulator) Skupek naprav, za merjenje ure, mesecev, let, zodiaka, vse na osnovi polozaja sonca. So take velike skulpture, precizno narejene, ki mecejo senco na posebne tabele in skale iz katerih se odcitava podatke. Ja za to sva pa prav vzela vodica da nama je vse razlozil. Najvecja soncna ura prikazuje cas na 2 sekundi precizno…
Iz Jaipurja pa z busom v sveto mesto Pushkar. In to kako, kaksen bus in kaksen sofer, po avtocesti malo po levem pasu, malo po desnem ni da bi govoril (in to taka avtocesta tazaresna, ki ima ograjo med pasovoma). Pushkar je Sveto mesto, bolj vas za indijske razmere z jezerom na sredini. Okrog jezera je 52 ghatov oz tistih stopnic na katerih se ljudje kopajo. Vendar ta cas je bil ravno nekaj posebnega. Dva tedna pred polno luno v novemru, se vasko leto vse kamele iz cele Indije odpravijo na svojo dolgo pot proti Pushkarju. To je najvecji kamelji sejem v Aziji. Vec sto tisoc ljudi, tisoce in tisoce kamel, konjev. Vse rezgeta, vse gruli, kruli. Puscava okoli Pushkarja ozivi, muzika do konca na glas iz vseh smeri, sladkorna pena, tetoviranje za majhne denarje, hrana, ringelspili vseh vrst za tamlade, za tastare pa strip predstave. Vse se prodaja, traktorji, lopate, sablje, predstave skozi cel dan. Zvecer pa ko sonce zaide in ni nobeneih luci sredi puscave pri Pushkarju, se ljudje razkropijo, in med peskom ostane na debelo postlano z zivalskimi iztrebki in plasticnimi vreckami. Ni pa Pushkar v tem casu zanimiv le zaradi sejma.
Na desetine nagih bab iz cele indije pride na ta festival in se utaborijo ter razkazujejo okrog jezera. Ja, naga baba v hindiju pomeni naga kot utelesenje v cloveskem telesu, baba pa sveti moz kot starosta. Torej vsak ki izgleda kot sadhu se ni naga baba, je pa vsaka naga baba sadhu. In sem se tudi jaz ustavil pri prijaznih mozeh, ki so na ghatih ob jezeru prav spokojno sedeli ob ognju. Malo obleceni, dolge brade, se daljsi lasje, pobarvani v ‘bojne barve’. Prav mirno so srebali svoj masala caj in vlekli has iz glinene pipe. Jaz pa turist s pol meterskim fotoaparatom. Je rekel desc da je prisel iz himalaje prav na ta festival in da mu grejo turisti blazno na zivce. Vsi bi samo fotografirali, no pa sem mu stisnil 100 rupij mal pofotkal in je bilo potem OK. Pa smo se skupaj dol usedli in srebali sladki masala caj ter kramljali, kot kaksni stari prijatelji.
Naslednje jutro navsezgodaj sva se v dolgi kaci ljudi vzpenjala na sveti hrib nad mestom, na katerem je eden od vec kot sto templjev v Pushkarju. Prav na vrhu pri templju, tam kjer se stikata nebo in zemlja sem skozi vizor mojega canona opazoval dogajanje pod seboj. Namesto ‘skljoca’ pa napis na lcdju ‘memory card error please replace memory card’ ?*:’%;.-#*?*& res krasno, popolnoma nova foto oprema za vec kot 3000eu. Nima smisla da se razburjam na tako svetem kraju, upam raje da mi bo uspelo reinkarnirati fotografije iz kartice.
Tezko sva zapustila Pushkar, ko pa ga je hotelo zapustiti obenem na isti dan isto uro isto sekudo se ostalih sto tisoc ljudi. Polni avtobisi s katerih ljudje visijo kot grozdje sploh ne ustavlajo vec. Mesto zaprto za vsa prevozna sredstva. Nekako sva potem dobila soferja ki naju je bil pripravljen odpeljat do naslednjega mesta Ajmer, 20 km dalec za 30 kratno ceno. ‘Mister do you understand me, five double zero ‘ me je vprasal po nekaj munutah voznje se vedno v strahu ce mu bom res tako mastno placal. ‘Yes’, sem se mu samo nasmehnil, saj si ni predstavljal da je petsto rupij za nas to se se vedno drobiz.
Na vlaku iz Ajmerja v Delhi sem stel zelezniske pragove skozi majhno luknjo na sekretu vagona. Objemal sem skoljko in se spraseval ce je bil tisti masala caj pri nagih babah, skuhan najbrz iz fekalnega svetega jezera res dobra poteza. Ne vem, ampak pil sem ga pa le in takrat sem se tudi jaz pocutil ‘high’ tako kot oni !
Sicer pa Indija ni tak bav bav kot sem si ga predstavljal. Ze res da vsi stalno tezijo, nekaj ponujajo, lazejo, kamor stopis je drek… Vendar je to krasna dezela, s staro kulturo (sicer nekulturna haha) se bi se vrnil. Od tega kar sva videla pa si zasluzi prvo mesto Varanasi s svojo karizmo, drugo mesto Taj Mahal, tretje pa neizpodbitno Meharangarh fort v Jodhpurju.